Komarji

Komarji prebivajo v bližini stoječih, sladkih voda, saj poteka tam njihov larvalni razvoj. Samice so ektoparaziti in se hranijo s krvjo toplokrvnih živali in človeka, samci pa se hranijo z rastlinskimi sokovi. Prezimijo kot odrasla žuželka v hladnih prostorih.

Navadni komar. Velikost 5 – 6 mm. Razširjen v Evropi. Leta od maja do septembra in je aktiven ob vsakem času dneva.

Komar mrzličar. Velikost do 6 mm. Razširjen je tudi v Evropi. V primeru, da je okužen, lahko prenaša s pikom hudo nevarno bolezen na človeka – malarijo.

Metamorfoza je popolna: jajčece, ličinka, mladič in odrasli osebek. Na svetu je približno 3000 vrst komarjev.

OBMOČJA, KJER SE POJAVLJAJO:

Komarji so vseprisotne žuželke, ki jih je mogoče najti v skoraj vseh podnebnih območjih sveta, od arktičnih do tropskih, in preživijo hude zime ali sušna obdobja, odvisno od regije. Odvisno od vrste se lahko razmnožujejo v vseh vrstah vode; od močno onesnažene do čiste; od majhnih zbiralnikov vode v pločevinkah do bazenov ali potokov; takšna je njihova prilagodljivost. Njihovo širjenje povečujejo in pospešujejo transportni sistemi, kot so čolni in letala, in na ta način so bile na nova ozemlja vnesene tujerodne vrste, celo okuženi komarji so bili preneseni v zmerno podnebje, s čimer so prenašali tropske bolezni.

KOT ŠKODLJIVEC:

V hladnejšem podnebju so predvsem sezonska nadloga, v tropih pa so lahko tudi glavni prenašalci bolezni. Prenašajo lahko številne bolezni na ljudi in živali, npr. malarijo, filariozo, rumeno mrzlico, encefalitis in mrzlico denga. Le nekaj vrst komarjev je vpletenih kot prenašalci človeških bolezni. Najpomembnejše so tiste, ki uporabljajo človeka kot primarnega gostitelja in so pri iskanju krvnega obroka pripravljene vstopiti tudi v hiše. Nekatere vrste se sploh ne prehranjujejo z ljudmi, ampak kot gostitelje uporabljajo druge sesalce, ptice ali celo plazilce. Statistični podatki kažejo, da je samo z malarijo okuženih 270 milijonov ljudi, od tega jih letno umre do dva milijona. Zato je komar najnevarnejše bitje na svetu.

ŽIVLJENJSKI CIKEL:

Komar se pari v 48 urah po tem, ko se izleže iz ličinke. Samica se pari le enkrat v življenju, saj lahko spermo shrani v vrečkah v telesu in sama oplodi naslednje serije jajčec. Večina komarjev se hrani od sončnega zahoda naprej, oba spola se prehranjujeta z nektarjem ali sadjem, vendar samica za proizvodnjo jajčec običajno potrebuje visoko vsebnost beljakovin v krvi, zato se kmalu po parjenju odpravi iskat kri.

Samica ima močne čutilne organe, s katerimi zazna telesni vonj, ogljikov dioksid, toploto in vlago, ki jih oddaja gostitelj, in tem dražljajem sledi proti vetru, dokler ne najde gostitelja. Odrasli osebki lahko pri iskanju hrane preletijo več kilometrov, vendar se lahko še bolj razpršijo, če jih nosi veter. Samica z ustnimi delci prebode gostiteljevo kožo in poišče krvno žilo, iz katere sesa kri. Pri vsakem hranjenju zaužije približno toliko krvi, kolikor znaša njena telesna teža. Med hranjenjem se v rano pretaka slina, ki vsebuje sredstvo proti strjevanju krvi, ki ustavi strjevanje in ohranja pretok krvi. Alergijska reakcija gostiteljevega telesa na to povzroči dražeče sledi, ki ostanejo za njo. Medtem ko se okuženi komar hrani, lahko paraziti, ki povzročajo bolezni, vstopijo v gostiteljevo telo s slino ali ustnimi delci okuženih komarjev.

Nasprotno pa se neokuženi komar okuži, ko se hrani z osebo, ki nosi nalezljive oblike parazita. Te se razvijajo v komarju, dokler žuželka ne postane okužena in lahko prenaša parazite na nove gostitelje. Odnosi med parazitom, komarjem in gostiteljem so se razvijali več let in so pogosto zelo specifični za posamezne vrste. Kri spodbuja nastajanje jajčec in zagotavlja hranila, potrebna za njihov razvoj.

Oplodijo jih s shranjeno spermo tik pred odlaganjem, v vsaki seriji pa je od 30 do 350 jajc, odvisno od vrste. Jajčeca so vretenaste oblike, v povprečju dolga 1,5 mm, in se odlagajo na površine ob vodnem robu ali v majhnih plavajočih splavih, zlepljenih skupaj, ali pa se odlagajo posamično in razpršeno po vodni površini, odvisno od vrste. Jajčeca se izležejo po nekaj dneh in ličinka prvega stadija plava na prostosti. Ličinka se hrani s pomočjo ustnih ščetk, ki povzročajo tok vode, ki teče mimo ust in s seboj prinaša organske delce. Hranijo se tudi z algami ali rastlinami.

Ličinke gredo skozi štiri razvojne faze, na koncu vsake pa ličinka odvrže kožo ali se izleže. Ko ličinka v četrtem stadiju odvrže kožo, postane kukla. Kukavica se ne hrani, ampak ostane na površini vode. Ob vznemirjenju se potaplja z drgetajočim gibanjem in se pasivno vrača na površje. Odrasli komar se razvije v kukli. Ko se popolnoma razvije, se koža kukle po hrbtni površini razcepi in iz nje se izleže odrasel komar. Ko ličinka v četrtem stadiju odvrže kožo, postane kukla.

Pričakovana življenjska doba odraslega osebka običajno ni daljša od nekaj tednov, razen če je v diapavzi. Vendar lahko samica v času življenja odloži več serij jajčec, od katerih vsaka vsebuje več sto jajčec. Trajanje celotnega življenjskega cikla je zelo odvisno od temperature in se lahko giblje od 10 dni do 6 mesecev ali več pri tistih vrstah, ki prezimijo kot ličinke.

NADZOR:

Ukrepi za nadzor so lahko usmerjeni proti ličinkam ali odraslim osebkom.

V urbanih okoljih je mogoče zmanjšati habitate ličink, zlasti z zatesnitvijo odtokov in odtočnih kanalov, odstranitvijo posod z vodo, kot so stare pločevinke ali pnevmatike itd. V drugih primerih bodo k zmanjšanju težav prispevale fizične metode, kot so zagotavljanje prostega pretoka drenažnih kanalov ali odvajanje stoječe vode z gradbišč, zemeljskih del itd. Kadar ti fizični ukrepi niso mogoči, se lahko v vodi redno uporabljajo larvicidi, da se uničijo ličinke, preden se zaredijo.

Odrasle komarje je mogoče uničiti v zaprtih prostorih z aerosolom ali pa zmanjšati nadloge z uporabo repelentov, obdelanih posteljnih mrež, uparjalnikov, npr. tuljav za komarje, preprog itd. Programi za nadzor vektorjev lahko uporabljajo površinska škropiva s preostalim delovanjem, ki se uporabljajo v hišah. Druga možnost je uporaba prostorskih škropiv, npr. aerosolov z zelo majhno prostornino (ULV) ali meglic, ki hitro zmanjšajo populacije odraslih osebkov v zaprtih prostorih ali zunaj njih.