Miši

Hišne miši navadno poznamo pod strokovnim imenom Mus musculus, vendar novejše raziskave kažejo, da samo v Evropi živi pet različnih vrst hišnih miši. Dve vrsti sta komenzalni, to pomeni da živita v sobivanju z drugimi vrstami, ostale tri pa živijo izključno v naravi.

Obe komenzalni vrsti (Mus musculus in M. domesticus) naseljujeta ločeni območji, na stičišču pa med njima prihaja do križanja. Zaradi tega ju v literaturi neredko združujejo v eno samo vrsto, vendar kot dve samostojni podvrsti. V Sloveniji živita obe vrsti in sicer M. domesticus na zahodu, M. musculus na vzhodu. Morfološke razlike med njima so neznatne, zato ju lahko razlikuje samo strokovnjak.

V urbanem okolju so hišne miši aktivne vse leto in živijo v razmeroma izoliranih socialnih skupinah, zato je v takih skupinah manjša genetska raznovrstnost kot v naravi, kjer se razmnožujejo naključno.

Legla si v enomesečnih intervalih ustvarjajo na mirnih, toplih mestih, kot so podstrešja ali votline v stenah. Samica po 19-20 dnevni brejosti skoti 2-8 (povprečno 6,5-7,5) mladičev, ki jih doji dva tedna. Mladi spolno dozorijo v starosti 5-6 tednov. Urbane populacije se razmnožujejo vse leto, v naravi pa je kotitev omejena na vegetacijsko sezono. Preživetje urbanih hišnih miši je boljše kot v naravi, zato osebki starejši od dveh let niso redki. Plenilci niso pomemben dejavnik uravnavanja populacijske gostote.

Za dostop do hrane nenehno grizljajo in tako povzročajo materialno škodo. Znano je, da miši prenašajo bolezni, kot so hantavirus, salmonela in limfocitni horiomeningitis (LCM).