Ose in sršeni

Prave ali družbene ose = f.: Vespidae

V Evropi je zelo razširjena vrsta Nemška osa = Vespa germanica. Dolga je do 20 mm, značilne črno rumene barve. Živijo v kolonijah (družinah). Kolonija lahko šteje tudi 3000 – 5000 živali. V poznem poletju se razvijejo iz jajčec spolno zreli samci in samice. Spolni osebki se parijo, samci po parjenju poginejo, oplojene samice pa si jeseni poiščejo zavarovano zimsko bivališče in spomladi posamič ustanovijo novo kolonijo. Želo imajo le samice, ki z njim lahko tudi pikajo (s tem se branijo v nevarnosti) – pik je zelo boleč. Med družino pravih ali družbenih os spada tudi vrsta Sršen = Vespa crabro. Dolg do 30 mm. Je dnevna žival, aktiven tudi ob mraku. Hitro se čuti ogroženega in je zelo napadalen. Leta od junija do septembra. Pika le samica, pik pa je izredno boleč in nevaren. Prezimijo le oplojene samice in na pomlad formirajo novo gnezdo – kolonijo, ki lahko šteje tudi do 5000 živali.

Prave ose so velika družina kožokrilcev, ki združuje nekaj najbolj znanih predstavnikov os, kot sta navadna osa in sršen, skupno pa vanjo uvrščamo preko 5.000 vrst.

Večinoma so črno-rumene svarilne barve, samice imajo razvito želo, povezano s strupnimi žlezami. Ozka krila večinoma zlagajo vzdolžno ob telesu in od ostalih osam podobnim živalim, jih prepoznamo po membranastem delu med žilami v sredini krila, ki je pri pravih osah dolga za približno polovico dolžine krila. Prav tako jih prepoznamo po značilnem zadnjem robu prvega člena oprsja (protonuma), ki je v obliki črke »U«.

Ose so evsocialne, kar pomeni, da družno skrbijo za zarod in v kolonijah izvajajo delitev dela med reproduktivnimi ter nereproduktvinimi osebki (»delavkami«). Predstavnice ostalih poddružin os so samotarske.

Družbene ose (znanstveno ime Vespinae) gradijo večnadstropna gnezda (osirje) iz papirju podobnega materiala, podobno tudi predstavnice družine Polistinae, kjer je gnezdo iz ene vodoravne plasti celic, obešene na ozkem peclju. Lončarke (Eumeninae) gradijo vrčasta gnezda iz blata.

Gnezda os so običajno zgrajena na zaščitenih mestih z enostavnim dostopom do zunanjosti. Najdemo jih na mestih, kot so stenske votline, strešni prostori in pod žlebovi. Poleti lahko zrastejo do velikosti nogometne žoge. Bodejo samo samice, vendar lahko to storijo večkrat. Nezdravljene okužbe lahko povzročijo kontaminacijo hrane, poškodbe malte in gradbenega materiala ter nevarnost pikov. Pri nekaterih ljudeh se lahko ob pikih pojavi anafilaktični šok, zato potrebujejo takojšnje zdravljenje.

SRŠENI

Evropski sršen, imenovan tudi orjaški ali rjavi sršen, je dobil splošno ime po vnosu iz Evrope na območje New Yorka v 19. stoletju. Evropske sršene trenutno najdemo od vzhodne obale zahodno do vzhodnih Dakot in južno skozi Iowo in Illinois do New Orleansa. Evropski sršeni so veliko večji od rumenih jopičev in so za razliko od večine pikajočih žuželk lahko aktivni ponoči. Nadaljujte z branjem, če želite izvedeti več o odstranjevanju in iztrebljanju evropskih sršenov.

Odrasli evropski sršeni so velike žuželke. Njihova telesa so rjava z rumenimi črtami na trebuhu. Evropski sršeni imajo blede obraze. Imajo dva para kril in šest nog. Evropski sršeni imajo dolga telesa in antene.

Videti velike delavske evropske sršene je znak okužbe. Gnezda v skupnih prostorih, kot so votla drevesa, podstrešja, verande in praznine v notranjih stenah, so še en znak okužbe in lahko nakazujejo, da je potrebno odstraniti evropske sršene. Gnezda, ki niso pokrita z zunanjo strukturo, imajo rjavo papirnato ovojnico. Gnezda, ki so v zavetju, imajo le malo ali nič ovoja, ki pokriva njihove celice.

Sršen (znanstveno ime Vespa crabro) spada v družino os, je pa precej večji od navadne ose. Sršeni zgibajo v mirovanju sprednja krila v dve podolžni gubi. Samice so nekaj večje od samcev, ko so oplojene, začnejo stikati za drugimi žuželkami, gosenicami, metulji, čebelami in gradijo prava gnezda. Svoje satje zgradijo večnadstropno.

Navadno obdajo satje z več ovoji enakega gradiva, spodaj puščajo odprtino za vzlet in izlet. Svoje ličinke krmijo največ z mesom drugih ličink, same pa se hranijo z nektarjem.