Podgane

Črna podgana

Črna podgana je manjša in vitkejša kot siva, z daljšim repom. Trup z glavo navadno meri 172-200 mm, rep 182-210 mm, telesna masa pa je 130-223 g (izjemoma do 280 g). Značilni so razmeroma dolgi uhlji. Barva je izjemno spremenljiva, tako da razlikujemo tri barvne tipe:
1. Barvni tip »rattus«: črne ali temno sive živali. Trebuh je le nekoliko svetlejši od hrbta.
2. Barvni tip »frugivorus«: hrbet siv in ostro razmejen od belega trebuha.
3. Barvni tip »alexandrinus«: rjav hrbet postopno prehaja v sivkast trebuh.

Domovina črne podgane je tropska jugovzhodna Azija, kjer je vrsta še danes izjemno pogosta. Evropo je verjetno naselila v holocenu (manj kot 10.000 let v preteklost), čeprav so iz Trakije znani ostanki iz ledenih dob. Domnevno je v 4. tisočletju pred našim štetjem iz doline Inda prispela v Mezopotamijo, dve tisočletji kasneje pa se je razširila do Sredozemlja. V Sloveniji je znana iz obdobja 4.000-2.300 let pred našim štetjem. Danes je pri nas v splošnem razširjena, manj prisotna je lahko v nižinskem delu vzhodne Slovenije.

Črna podgana je večinoma dejavna ponoči in je dobro prilagojena na plezanje, zato se v človekovih bivališčih pogosto zateka na suha podstrešja. V tridimenzionalno rabo prostora jo lahko prisili tudi tekmovalno sobivanje s sivo podgano. V primorski Sloveniji živi črna podgana tudi v grmičevju in trstičju, pogosteje pa jo najdemo na sredozemskih otokih. Gnezda dela v drevesnih krošnjah in živi popolnoma neodvisno od človeka.

Temeljna socialna enota je skupina podgan obeh spolov z dominantnim samcem. Hierarhija med samci je linearna in močno izražena, pri samicah pa je tega manj. Novega prišleka navadno odženejo, če pa je le-ta zadosti vztrajen, lahko ostane v skupini. Čeprav je v skupini agresivno vedenje pogosto, pa so resne poškodbe redke. Samice so bolj napadalne.

V povprečnem leglu je 7-7,5 mladičev, vendar je to odvisno od velikosti samice. Brejost traja 21 dni (pri doječih samicah 23-29 dni), na leto pa samica skoti 2- do 5-krat.

Sive oz. rjave podgane

Siva oz. rjava podgana je ekonomsko in zdravstveno najpomembnejši komenzalni glodavec. Od sorodne črne podgane jo lahko razlikujemo po spodaj navedenih značilnostih. Siva podgana je razmeroma velika žival (dolžina trupa z glavo 182-300 mm, dolžina repa 135-201 mm, telesna masa 176-455 g, izjemoma do 795 g). Barva je spremenljiva, navadno pa je hrbet rjavo siv, trebuh pa siv; meja med barvo hrbta in trebuha ni ostra. Rep je zgoraj temnejši kot na spodnji strani. Značilni so kratki, mesnati uhlji.

Domovina sive podgane je vzhodna Azija, v Evropo pa se je razširila šele v 18. stoletju. V Sloveniji je njena prisotnost prvič omenjena v prvi polovici 19. stoletja.

V Sloveniji je, razen v alpskem svetu, razširjena po celotnem območju države. Velike populacije živijo zlasti na živinorejskih farmah, smetiščih, v kanalizaciji in v skladiščih. V prosti naravi živi v gosti zarasti vzdolž počasi tekočih voda (Ljubljanica, Krka, Drava) in ribnikov. Zimo lahko prebije tudi v naravnem okolju.

Osnova socialne organiziranosti je klan, ki sestoji iz razmnoževalnega para ali iz teritorialnega samca s haremom samic. Klan se navadno razvije iz nekaj osebkov, ki so skupaj v kratkem časovnem obdobju neodvisno eden od drugega zasedli določen prostor. Izjemoma se klan razvije iz ene same breje samice ali iz para odraslih podgan. Pri majhni populacijski gostoti vsak klan vzdržuje teritorij, ob veliki gostoti pa sistem teritorijev razpade, klan pa se osredotoči na obrambo ključnih dobrin (navadno hrane). V ugodnih razmerah so podgane teritorialne in se ne gibljejo dlje kot 65 m stran od prehrambnega vira.

V urbanem okolju poteka razmnoževanje kontinuirano skozi vse leto, približno 30% samic pa je ves čas brejih. Brejost traja 21-24 dni, kljub temu pa samica nima več kot pet legel na leto. V povprečnem leglu je 7-8 mladičev, vendar to zelo niha. Velikost legla je tudi odvisna od velikosti samice; pri masi 150 g skoti navadno 6 mladičev, pri masi 500 g pa 11. Mladiči, ki so ob rojstvu goli, slepi in nebogljeni, se osamosvojijo v starosti treh tednov, samice pa spolno dozorijo pri 11 tednih.

Mnogi plenilci se izogibajo odraslih podgan, ki so najbolj agresivne. Pegasta sova npr. lovi samo podgane, ki so lažje od 175 g. Domača mačka lahko prepreči kolonizacijo podgan (kolonisti so navadno nedorasli osebki), ne more pa iztrebiti ustaljenega klana. Na angleškem podeželju je enajst sivih podgan, ki so jih spremljali z radijskimi oddajniki, poginilo zaradi sledečih vzrokov: zastrupitev (2 osebka), povoz (2), plenilci (5) in neznan razlog (2).

Siva podgana je vsejeda, najraje pa ima hrano, bogato s škrobom in beljakovinami. Hrane navadno ne skladišči. Novi hrani se približa previdno in jo prvih 48 ur pogosto ne poizkusi.

Pokazatelji infestacije podgan so iztrebki, madeži in sledi zob na električnih kablih, ki so lahko nevarnost požara.