Ščurki

Ščurki (znanstveno ime Blattodea; latinsko blatta – ščurek) so red žuželk z okrog 7500 znanimi vrstami. V večini gre za tropske živali, a so poznani predvsem po vrstah, ki živijo v človekovih bivališčih, kjer delajo škodo. Predstavnike najdemo po vsem svetu razen v polarnih območjih.

Ščurke prepoznamo po sploščenem telesu ovalne oblike, nitastih tipalnicah in kratkih dobro vidnih izrastkih na koncu zadka. Glava je razmeroma enostavno zgrajena – čeljusti so oblikovane kot grizalo z močnimi zobci za drobljenje, oči so normalno razvite. Dve svetlejši lisi sredi glave naj bi bili ostanek zakrnelih ocelov. Najbolj so podobni hroščem in čričkom. Od hroščev se ločijo po prisotnosti cerkov (izrastkov) in tem, da se zložena krila bočno prekrivajo med seboj, od čričkov pa po tem, da zadnje noge niso prilagojene za skakanje.

Samica izleže 12 do 50 jajčec, odvisno od vrste, v ovoju (ooteki). Večina ščurkov ovoj z jajci odloži na primernem mestu, le samice nekaterih vrst, npr. Blatella germanica, jih nosijo s seboj. Takoj po izleganju so ličinke bele barve, kmalu po tem pa pričnejo požirati zrak in se tako povečajo, koža pa otrdi in potemni. Stadij ličinke traja nekaj mesecev, v tem času se živali levijo med 5- in 12-krat, spet odvisno od vrste.

Ščurki so nočne živali. Podnevi se skrivajo pod kamni ali med listjem oz. v človekovih bivališčih med deskami, za zidovi, v jaških in drugih nedostopnih mestih. Večina vrst lahko leti, vendar po navadi raje hodijo. Na račun dolgih nog so lahko zelo hitri in jih je precej težko ujeti. So vsejede živali, v naravnem okolju glavnino njihove prehrane sestavlja verjetno mrhovina. Dolgo časa lahko preživijo brez hrane in se v skrajnem primeru prehranjujejo z vsem, kar vsebuje škrob, npr. lepilom za poštne znamke.

Glavni naravni sovražniki ščurkov so plenilci, kot so ptiči, netopirji in druge večje živali, poleg tega pa tudi nekatere žuželke in stonoge.

V Sloveniji sta dve vrsti ščurkov: orientalski – črni ščurek in nemški ščurek. Ščurki se hranijo s skoraj vsem, od hrane do fekalij. Pogosto jih najdemo v kuhinjah in ogrevalnih sistemih. Raje imajo tople vlažne pogoje in se hitro razmnožujejo; nemški ščurek lahko proizvede do 240 jajc na mesec. Lahko širijo bakterije in običajno kažejo, da prostori za pripravo hrane niso čisti. Mikrobi se lahko širijo iz telesa ščurkov ali iz njihovih iztrebkov. Lahko prenašajo grižo, gastroenteritis, tifus in organizme, ki povzročajo zastrupitev s hrano. Do okužbe pride, ko ščurki pridejo v stik s hrano.

Nemški ščurek (Blattella germanica): To je najpogostejša vrsta ščurkov v notranjih prostorih, kot so stanovanja, restavracije in hoteli. So majhni, rumeno-rjave barve in zelo hitri. Pogosto se skrivajo v kuhinjah in kopalnicah. Je redkejši in se najraje zadržuje v hladnejših predelih gradbenih in strojnih objektov, kot so zaklonišča, kleti, vodovodni meteorni in kanalizacijski jaški. Od tam lahko po inštalacijskih poteh pridejo do bivališč.

Orientalski ščurek (Blatta orientalis): Ta vrsta je večja in temnejše barve, običajno črno-rjava. Pogosto jih najdemo v kleteh, kanalizacijskih sistemih in drugih vlažnih prostorih.

Ameriški ščurek (Periplaneta americana): Ta vrsta je večja in rdeče-rjave barve. Pogosto se nahajajo v skladiščih, kanalizacijah in toplih prostorih z visoko vlažnostjo. V notranjih prostorih niso tako pogosti kot nemški in orientalski ščurki. Ameriški ščurek išče in potrebuje toploto, zato živi samo v prostorih, ki so skozi vse leto ogrevani.