Posteljne stenice

Posteljne stenice, velikosti 1–7 mm, so ploščati rumeno-rjavi insekti ovalne oblike, ki po hranjenju postanejo rdeči ali celo temnorjavi. Razširjene so s človekom po celem svetu. So ektoparaziti in se hranijo s krvjo toplokrvnih živali, predvsem človeka. Lahko strada več mesecev. Pičena mesta zatečejo in močno srbijo. So nočno aktivne. Po vsakem sesanju odloži nekaj jajčec v skrite kotičke. Ličinke živijo kot odrasle živali, pred vsako levitvijo se vsaj en krat izdatno najedo.

Imajo 5 stadijev ličinke, ki odrastejo ob ugodnih pogojih v približno 2 mesecih. Hranijo se izključno s krvjo, najpogosteje pa jih najdemo na mestih, kjer se menjava večje število ljudi s prtljago (npr. hoteli, hostli). Stenice privlačita telesna toplota in izdihani ogljikov dioksid. Aktivne so ponoči, brez krvi pa lahko preživijo tudi do eno leto. Svoje zavetišče najdejo v posteljnih vzmetnicah, oblazinjenem pohištvu, vzglavnikih, posteljnini, pod kupi oblačil, pod preprogami.

Zaradi praskanja lahko pride do bakterijske okužbe mesta ugriza, redkeje se pojavi aler gijska reakcija s koprivnico, še redkeje ugriz stenice vodi v pojav alergijske astme.
Uniči jih daljša izpostavljenost visokim (nad 45 °C) ali nizkim (pod –10 °C) temperaturam.

Ni znano, da bi posteljne stenice prenašale kakršne koli bolezni na ljudi, vendar so z ugrizi posteljnih stenic povezane kožne reakcije, ki se lahko pojavijo na katerem koli delu telesa. Te reakcije povzroča slina, ki se vbrizga v ugrize. Reakcija na te ugrize je različna, učinki pa niso trajni. Znano je, da velike infestacije posteljnih stenic povzročajo anemijo.

S telesno velikostjo okrog enega centimetra so med večjimi stenicami, med njimi pa so tudi vrste, ki v dolžino ne presegajo nekaj milimetrov. Večinoma imajo široko, ploščato telo, ki spominja na ščit (izjemoma okroglo ali podolgovato), pogosto zelene ali rjave barve. Od drugih stenic jih najzanesljiveje ločimo po členjenosti telesnih delov – imajo tipalnice iz petih členov, štiričlensko bodalo in tričlenska stopalca (tarsus) nog. Zelo očitna značilnost je tudi, da njihov trikotni ščitek (skutelum), ki je sicer del oprsja, sega čez zadek približno do membranastih delov kril. Njihovo ime pa se lahko nanaša tudi na zunanjo telesno zgradbo, saj ob pogledu od zgoraj izgleda, kot da je zgrajena iz petih delov: ščita (pronotum), ščitka, para otrdelih delov sprednjih kril in membranastih delov kril, ki se prekrivata in na pogled delujeta kot eno.
Samica izleže jajčeca v skupinah po 10 ali več in jih prilepi na gostiteljsko rastlino. Pravkar izlegle ličinke so zelo majhne, takoj po izleganju se zberejo v skupino in se ne prehranjujejo. Domnevajo, da združevanje v skupino izboljša učinkovitost kemijske obrambe pred plenilci, saj se obrambne spojine več osebkov kombinirajo in odženejo tudi večje plenilce. Pri nekaterih vrstah na pravkar izlegle ličinke pazi samica. Po prvi levitvi začnejo osebki zapuščati skupino in se prehranjevati. Z nadaljnjimi levitvami se večajo in postajajo bolj podobne odraslim živalim. Trajanje stadija ličinke je odvisno od prehrane in zunanjih pogojev, večinoma je to nekaj tednov.

Ker posteljni hrošči ne morejo leteti, se morajo plaziti ali pa se pasivno prenašati v oblačilih ali bolj verjetno v prtljagi, pohištvu, knjigah in drugih predmetih, ki se uporabljajo kot zatočišča. Njihova sposobnost, da zdržijo več mesecev brez hranjenja, poveča možnosti za preživetje takšnega prevoza, zelo široka razširjenost teh žuželk po svetu pa dokazuje njihovo uspešnost. Posteljne žuželke lahko napadejo gospodinjstva, hotele itd., vendar je verjetno, da se bo okužba razširila le v prostorih z nizkimi higienskimi standardi. Posteljne uši so pogosto povezane s slabimi, prenatrpanimi in nehigieničnimi razmerami. Največ posteljnih hroščev je v gospodinjstvih, običajno v spalnicah. Tako mladiči kot odrasli osebki živijo podobno življenje: večino časa se skrivajo v razpokah in špranjah, ven pa pridejo ponoči, običajno tik pred zoro, da se hranijo s krvjo svojih spečih gostiteljev.
Njihova skrivališča so v bližini kraja, kjer spijo njihovi gostitelji: v posteljnem okvirju ali vzmetnici, v pohištvu, za letvijo, za tapetami – povsod, kjer je temno zatočišče za ta nočna bitja v dnevnih urah. Invazije žuželk se pojavljajo zlasti na območjih z visoko gostoto prebivalstva, vključno s hoteli, hostli in počitniškimi kampi. V zmernih podnebnih pasovih je število posteljnih hroščev največje v zgodnji jeseni. Takrat so prisotne vse faze življenjskega cikla. Z nastopom hladnejšega vremena se njihova aktivnost zmanjša, odlaganje jajčec preneha, razvoj mladih oblik pa se upočasni. Posteljne uši prezimijo predvsem kot odrasli osebki, saj so jajčeca in nimfe bolj občutljive na nizke temperature in z nastopom zime odmrejo, razen če so v ustrezno ogrevanih prostorih. Hrošče, ki se hranijo s pticami, kot je martinova ščurka, najdemo v gnezdih njihovih gostiteljev in imajo podoben način življenja kot navadna posteljna ščurka. Občasne težave teh vrst, ki napadajo ljudi, verjetno izhajajo iz zapuščenih gnezd, zgrajenih v bližini hiš ali znotraj njih. Gnezda na podstrešjih ali pod žlebovi so verjeten vir, če sumimo na takšno okužbo.

Splošna biologija
Oba spola se hranita s krvjo, zato razlikovanje med spoloma ni pomembno. Krmijo se na spoči osebi, običajno pozno ponoči ali zgodaj zjutraj. Znano je, da se zelo lačne hišne uši hranijo tudi podnevi. Posteljne vešče se od uši in bolh razlikujejo po tem, da na gostitelju ne ostanejo dolgo časa. Običajno zapustijo mesto, ko se nahranijo s krvjo. Čez dan se odrasli in nedorasli osebki skrivajo v razpokah v stenah, pohištvu, tleh, pod vzmetnicami in posteljnino. Posteljni hrošči se hranijo skupinsko, zato jih pogosto najdemo v skupinah, ob močni infestaciji pa jih lahko celo zavohamo. Čeprav posteljni hrošči ne morejo leteti, se lahko zelo hitro premaknejo, če jih vznemirimo. Posteljni hrošči so eden največjih svetovnih potnikov, saj se nahajajo v prtljagi, pohištvu, oblačilih, posteljnini in na telesih potnikov. Zato so razširjene po vsem svetu. Na njihovo prisotnost običajno opozarjajo luske nimf, prazna jajčna jajčeca ali horioni ter črne lise zaradi diureze ali izločkov, ki vsebujejo odvečno kri.

Samice izležejo 2-3 jajčeca na dan, pogosto so prisotne velike skupine jajčec. Jajca so približno 1 mm dolga, bela do rumenkasto bela z mozaičnim vzorcem. Samica lahko živi do enega leta in v tem času lahko odloži več sto jajčec. Jajca se izležejo v 6-11 dneh in se ne izležejo pri temperaturah pod 14 °C. Posteljne uši so hemimetaboloidne, zato so nimfe videti kot odrasli osebki. Obstaja pet instarov nimf, ki morajo med vsakim ličkanjem sprejeti krvni obrok. Nimfumi se razvijajo od 5 do 8 tednov in se v odsotnosti človeškega gostitelja hranijo tudi z drugimi sesalci, kot so zajci, miši ali perutnina. Posteljne uši lahko v ugodnih okoljskih razmerah ostanejo brez hrane dlje časa, tudi več kot 500 dni.

ZAGOTAVLJANJE:
Pri vseh okužbah, zlasti tistih, ki se na novo pojavijo v dobro vzdrževanih hišah, je treba poskusiti ugotoviti vir okužbe, da se lahko sprejmejo ustrezni ukrepi. S temeljitim pregledom okuženih prostorov je treba ugotoviti tudi obseg okužbe, saj so ukrepi, potrebni za nadzor, odvisni od tega, ali je okužba ustaljena in razširjena po prostorih ali pa je bila nedavno razširjena in je verjetno bolj lokalna. Uporabljeni nadzorni ukrepi morajo biti temeljiti in usmerjeni v vsa pristanišča. V okoliščinah, ko okužba izvira iz ptičjih gnezd, je treba gnezda obdelati in priporočljivo je stavbo zaščititi pred pticami.

– Higiena/upravljanje
Visoki standardi higiene in gospodinjstva verjetno ne bodo zagotovili ustrezne metode nadzora, bodo pa zgodaj razkrili prisotnost posteljnih hroščev, kar bo olajšalo nadzor. Posteljne uši se lahko razmnožujejo le, če jih toleriramo. Če sumite nanje, bi moral njihovo prisotnost razkriti natančen pregled postelje, vzmetnice okoli šivov, hrbtne strani vzglavja itd. Pomaga lahko uporaba aerosola na osnovi piretroida, ki ga rahlo razpršite po teh območjih, saj bodo žuželke pregnane iz svojih skrivališč. Na prisotnost žuželk kaže tudi najdba jajčec ali jajčnih tulcev in črnkastih lis izločkov žuželk. Napadeno posteljnino (npr. rjuhe) in oblačila je treba oprati ali sežgati, tkanine v okuženih prostorih pa temeljito očistiti. Posebno pozornost je treba nameniti odstranjevanju prahu, puha in ostankov iz zatočišč žuželk, npr. razpok, razpok, šivov tkanin, gumbov na vzmetnicah itd.
– Insekticidno zatiranje:
Za izkoreninjenje okužbe je treba prostore temeljito obdelati z ustreznimi insekticidi (glejte priporočena sredstva), vključno s posteljami, drugim pohištvom in zatočišči v tkanini okuženih prostorov. Uporabiti je treba strokovno organizacijo za nadzor škodljivcev, saj je odkrivanje in temeljita obdelava vseh skrivališč posteljnih hroščev delo, ki zahteva izkušnje.